SPOZNANJA

1. Potreba po varnosti, udobju in miru v mestnem okolju je najmočnejša potreba starejših.

Kako dobro se staramo, je odvisno od varnosti in udobnosti okolja. S staranjem se nam življenjski prostor krči. Pri tem je pomembno, da je življenjski prostor vzdrževan, predvidljiv, obvladljiv, pa naj gre za stanovanje, hišo, sosesko, občino ... Hrup je v starosti še bolj moteč. Že najmanjše nepravilnosti v asfaltu so lahko ovira. Neenakomerna višina stopnic lahko mimogrede povzroči nesrečo. Preozki pločniki ne omogočajo hoje v dvoje, kar je pogosta potreba starejših.

2. Mestna ulica naj prihaja od nečesa vrednega in naj vodi k nečemu vrednemu.

Upoštevati je treba načelo hodnosti (angl. walkability). Starejši namreč hojo cenijo kot fizično dejavnost, pa tudi kot način premikanja. Razen posamezniku vrednih ciljev lahko hojo spodbujajo tudi ozelenjenost okolja, povezljivost mestnih ulic, čistoča in estetika mestnih prostorov. Starejši obvladujejo manjše teritorije, zato je pomembno, da imajo na njih možnost izbirati različne poti do istega cilja. Starejšim prijazno mesto je mesto prijazno vsem.

3. Starejši imajo več socialnih vlog. Ureditev mestnega okolja naj jih upošteva.

Starejši in upokojeni so ena najbolj raznolikih družbenih skupin. Gre za ljudi z različnim socialnim ozadjem, različno izobrazbo, različnimi izkušnjami ..., zato so tudi njihove potrebe in aspiracije, povezane s prostorom, zelo različne in mesto (do)živijo različno. Pa tudi drugače, javni prostor naj omogoča izživeti posamezne vloge starejših. Naj javni prostori omogočajo starejšim, da so, kadar to želijo, vidni v vseh svojih vlogah, naj so torej vidne njihove zmožnosti in dosežki.

4. Soseska zaživi z vključujočim javnim prostorom za vse.

Starejše je treba znova pripeljati tja, kjer je življenje, kjer je kultura, izobraževanje, kjer živijo in delujejo drugi. Kako lahko pripomoremo k temu, da bi starejši ostali v središču mesta? Poleg materialne razsežnosti je pomembna tudi socialna razsežnost mesta. Nanjo vplivajo osebne značilnosti posameznika in socio-prostorske značilnosti poti, na katere se poda starejši človek. Obvladovanje življenja v mestu oz. urbana kompetenca je v tem, da se nekdo povezuje in deluje z drugimi in da med njimi najde svoje mesto. Pri tem so posebej dragocena naključna srečanja z drugimi.

Zato naj mestni prostori ne bodo monofunkcionalni. Podpirajo naj različne potrebe in aspiracije starejših uporabnikov mesta, pa tudi vseh drugih. Drobne in specializirane storitve v pritličju stavb vzdolž ulice krepijo pripadnost prostoru.

Fasade in druge zunanje mestne površine so v starem mestnem jedru Ljubljane pretežno prenovljene. Morda je sredi staranja prebivalstva čas, da se začnemo ukvarjati tudi s prostori za zidovi stavb. Da razmislimo, kako jih prilagoditi potrebam ljudi, ki se starajo.

5. Prostor naj se odpira in širi, kjer se lahko.

Odprti in zračni prostori v starosti pomenijo svobodo. Pomenijo možnost bivanja v stiku z dogajanjem okoli tebe tudi takrat, ko ne želiš biti aktivno vključen. Hoditi v mesto takrat, ko je v njem največja množica, nekaterim daje občutek, da so v dogajanja vključeni. Spet drugi pa vse manj vstopajo v svet mlajših in se mu boječe umikajo. Vsem pa je treba zagotoviti vizualni stik z mestom, ne le skozi okno njihovega doma, tudi z mestnih klopi, skozi okna mestnega avtobusa. Zato je pomembno, da avtobusnih oken ne prekrivamo z reklamnimi nalepkami.

6. Prenasičenost prostora z informacijami ustvarja zmedo in odvrača od obiska prostorov.

S staranjem se življenjski in doživljajski prostor krčita. Tako postajamo vse bolj dojemljivi, občutljivi za malenkostne razlike v prostorih, ki jih uporabljamo. Pa naj bo to mesto, soseska, hiša, stanovanje, soba v domu. Nenehno spreminjanje programov v pritličju stavb in prenasičenost z oglasnimi sporočili starejše še lažje zmede. Oglasna sporočila lahko preglasijo bistvene informacije, ki jih potrebujemo na svojih opravkih. Besedila pred gostinskimi in drugimi lokali v tujih jezikih, predvsem v angleščini, odtujujejo prostor od meščanov.

7. Prepoznati in upoštevati je treba vredne poglede.

Upoštevanje urbanosti starejših pomeni, da sredi razvoja ščitimo preteklost, da prostor snujemo tako, da omogoča spoštovanje in dostojanstvo starejših in da jih dela ponosne, da ponuja kakovostne storitve in povezavo starejših z vrstniki in drugimi. To so prostori, ki omogočajo vključevanje starejših v javnost, prostori, kjer so starejši vidni in so njihove zmožnosti ter dosežki vidni. Kateri prostori našega mesta to že dosegajo?

8. Upoštevanje kontinuitete in počasnega spreminjanja urbanega okolja je bistvenega pomena.

Za nekatere je odnos do mestnega prostora temelj njihove urbanosti. Navezanost na svoj teritorij se v starosti krepi. Lasten teritorij je zatočišče, je prostor spominov. Lasten teritorij pa ni le stanovanje ali hiša, je tudi soseska, četrt, občina, kjer potekajo vsakodnevne dejavnosti in se ohranjajo navade. Gre za sistem vseh že omenjenih prostorov, pa tudi za skupne površine in javne prostore. Vse skupaj sestavlja okvir urbanega življenja.

Če se starejši izločijo iz prostorov soseske, to pomeni, da se je soseska grobo in močno spremenila in je v njihovih očeh izgubila svojo identiteto. Na spremembe se je treba pripravljati z nenehnim ozaveščanjem in izobraževanjem vseh prebivalcev, ne le starejših.

9. Zelo majhna sprememba v prostoru lahko omogoči življenje ali pa ga okrni.

Potrebujemo več neposrednega stika med načrtovalci in starejšimi uporabniki prostorov. Še posebej ker prostore projektirajo po navadi srednje generacije, ki lastne izkušnje starosti še nimajo. Naj arhitekturne rešitve ne odgovorijo le na potrebe, ampak tudi na aspiracije starejših. Zato povabimo starejše k sodelovanju, naj se vključijo, naj ostanejo proizvajalci, raziskovalci, razlagalci. Omogočimo jim, kakor tudi vsem drugim, da se sredi družbe znanja nenehno učijo. Celo v zadnjem obdobju življenja oziroma v stanju, ko smo potrebni pomoči, človek lahko daje. Zavedanje, da lahko daješ, je temelj dostojanstva.

10. Mesto se ves čas spreminja in te spremembe je treba razumeti.

V Ljubljani, ki se hitro spreminja, je spremembe treba raziskovati, sooblikovati in razumeti. Znanost občanov  (angl. Citizen Science) kot sestavina vsakdanjega življenja se širi, kajti sprememb je toliko, da jih ne moremo prepustiti le strokovnjakom. Starejšim je treba omogočiti, da z raziskovanjem in razumevanjem sprememb ohranjajo stik z mestom. Povabimo jih k aktivnemu sodelovanju. Participacija je gradnik učeče se družbe.