SPOMINI, VREDNI ZGODOVINE

 

“Mesto je palimpsest.” *(Geoffrey H. Martin, 1968)

 

Mesto se ves čas spreminja, razvija. Branje vizualnih značilnosti mesta je zgolj prvi korak na poti k njegovemu razumevanju. Mentalna slika mestnih prostorov preteklosti ne izgine, hote ali nehote ostane zapisana v današnjem stanju. Spominjanje meščanov na nekdanja stanja mesta se strne na stičišču individualnih in kolektivnih praks.

Fizični opomniki, kot so imena ulic ali obeležja, so skupni imenovalci spominjanja meščanov, ki pomagajo ohranjati dogodke, kraje in osebnosti tako v našem zavednem kot tudi nezavednem delu uma.

Mentalno podobo mesta pa gradijo tudi osebni spomini posameznikov. Ti so krhkejši, minljivejši; spomin na izgubljeno veduto v mestu, spomin na podrto hišo, spomin na prijetno toplo senco gostih krošenj dreves zdaj pomlajenega drevoreda ali na priljubljenega trgovca na uličnem vogalu. Tudi ti spomini lahko preživijo v spremenjenih prostorskih okoliščinah, če v moči njihove tradicije širša skupnost prepozna sebe.

Prenova javnega prostora, ki nima posluha za vrednost nekaterih spominov meščanov, vodi v nastajanje abstraktnih prostorov izpraznjenih življenja. Tudi zato je vredno prepoznati vrednote preteklosti, tiste, ki so imele in še imajo pomen za lokalno skupnost.

Člani študijske skupine so zbrali svoje mladostne spomine na življenje na Poljanah (40., 50. leta). Zbrane pripovedi smo kodirali in tako odkrili najpogostejše skupne teme spominjanja. Ugotovili smo, da je identiteta Poljanske ceste z okolico v preteklosti temeljila predvsem na:

- njeni vlogi vpadnice v mesto, pri čemer je bil promet element njene živosti;

- na ambientu ožine Poljanske ceste, preden se ta razširi na Krekov trg in tržnico;

- na vrsti majhnih servisnih dejavnosti z močnim lokalnim obeležjem;

- na obsežnih vrtovih za hišami in zanimivem dogajanju na stavbnih dvoriščih;

- na vrsti izobraževalnih institucij, ki so se skozi zgodovino zvrstile vzdolž ceste.

Načrtovalci ali drugi strokovnjaki s področja urejanja prostora tovrstne spomine lahko spregledajo, ali pa jih, nasprotno, zberejo, analizirajo in vključijo v svoje načrtovanje prenove.

Mi menimo, da je tovrstne spomine vredno ozavesti kot gradnike skupnosti.