DINAMIKA PARTICIPACIJE

 

Participacija je gradnik učeče se družbe. Participacija je eden od temeljev urbanosti starejših, pa tudi drugih.

Participacija v projektih urejanja prostora je bolj izjema kot pravilo.

Proces participacije ima spodbujevalne dejavnike (leva stran sheme) in zaviralne dejavnike (desna stran sheme). Bolj uspešno kot spodbujanje parametrov, ki se kopičijo, je spodmikanje ovir v procesu, se pravi zmanjševanje vrzeli.

Nove in vse bolj poglobljene pobude za vključevanje v urejanje prostora zahtevajo vse več PROJEKTNEGA ČASA (1). Obstoječa družbena praksa pa čas omejuje na »nujno potreben«. Zato nastane VRZEL (2) med potrebnim in razpoložljivim časom za izvedbo projektov, kar povzroča FRUSTRACIJE IN NEZADOVOLJSTVO (3). To pa zmanjšuje pripravljenost na sodelovanje. S časovno normo nadzorujemo »časovno stisko«, z njo pa ves krog učeče se družbe (leva stran sheme). Gre za primer regulatorne povratne zanke.

S časovno stisko pa opravičujemo še eno negativno družbeno prakso – IZKLJUČEVANJE JAVNOSTI (B). Večja kot je časovna vrzel MED POTREBNIM IN DEJANSKIM ČASOM (2), bolj zapeljiva je ta možnost (4). Z njo pa se zmanjša ZMOŽNOST UČENJA (učimo se skupaj)(5) in skupaj z njo vsi elementi, ki konstituirajo učečo se populacijo (leva stran sheme). Podobno kot čas delujejo tudi pomanjkanja ZUNANJE POMOČI (C), OSEBNE ZAVZETOSTI (D), OBČUTKA SPREJETOSTI V SKUPINI (E).

Odkrili bi lahko še druge regulatorne povratne zanke (desna stran sheme). Brez njih bi procesi leve strani sheme imeli neomejeno rast.